Zdaj, ko je vse za mano, ko so čustva umirjena in spomini pospravljeni pod streho, lahko zopet govorim o izmenjavi - dogodku in času, o katerem vem, da bom z veseljem pripovedovala tudi v zrelih letih.

Tako kot verjetno vsi tisti, ki so z mano delili to izkušnjo menim tudi jaz, da je to neponovljiv spomin, ki ga ne more nadomestiti nobena druga stvar, vsekakor se ne da kupiti, preprosto jo je treba živeti. Je izkušnja, katere ne obžaluješ do trenutka, ko se konča in prinese s sabo tiste grenke poslovilne solze.. S sabo prinaša nov pogled nase, na svoj značaj, sposobnost prilagajanja, tako novi kulturi in jeziku kot tudi novim sostanovalcem. Je obdobje, ko spoznaš meje tolerance, je odličen čas za učenje novih jezikov in za sklepanje novih prijateljstev katera pa ostanejo tudi ko letalo pristane v domači državi. Je obdobje, ko pomembnost študija kljub rednim obiskom predavanj in opravljanja obveznosti zasenčijo neskončne zabave in preračunavanje in prerazdeljevanje financ. In predvsem je čas, ki zahteva potrpljenje če si bolj čustvene narave, je čas ki prinaša s sabo spoznanje da so stvari, ki so doma samoumevne težje izvedljive kot zgleda v resnici (od kuhanja vsakodnevnih kosil, pranja oblačil, posode in pospravljanja...). Prinaša s sabo veliko novih izkušenj in potovanj ter zahteva maksimalno previdnost. Vsekakor pa je obdobje, za katerega veš da se bo končalo, in katerega slabost je ta, da vedno nekaj pogrešaš:) sprva družino in "normalno" življenje, kasneje nove prijatelje in "življenje pod svojo streho". Kljub temu, da zahteva kar nekaj finančne podpore staršev, šole, in predvsem prihrankov je izkušnja, ki je ne moreš kupiti in je čudovito in neponovljivo obdobje, ki ga preprosto moraš živeti.